Svetlana Makarovič je sogovornica, do katere gojim veliko spoštovanje. »Lahko te lepo sprejme, lahko pa je zadirčna in sitna, odvisno kakšen dan ima,« poslušam od kolegov novinarjev. Ali nismo vsi takšni? To zame pomeni le, da je iskrena, tudi z mediji, pred katerimi si marsikdo tako rad nadene masko. Vsa pričakovanja pustim pred vrati, ko se srečava na dan njenega nastopa. Pri svojih osemdesetih, ki jih je praznovala letos, ima koncertno turnejo Kdor gleda ljudi skozi mačje oči, naslednjič že 30. maja pa v Narodnem domu v Mariboru. »O, vi imate pa mačje oči!« me nasmejano pozdravi in objame. Očitno je danes njen dober dan. Sploh ko ji povem, da me ne moti, da si med intervjujem kakšno prižge.

 

V veliko čast mi je, da ste sprejeli moje povabilo na intervju. Koliko se vam po vseh teh letih izpostavljenosti sploh še da ukvarjati z novinarji, nas nimate že rahlo dovolj?
Joj, vam moram priznati, da letos za rojstni dan sem bila pa zaradi tega res na robu živčnega zloma. Sedaj se že precej umikam iz javnosti, kljub temu, da imajo mediji z mano lep odnos. Najbolj na živce mi gredo fotografi. Za njih se je treba urediti in našminkati, sfrizirati, to je pa grozno nadležno.
Potem pa še enkrat iskrena hvala. Kako se soočate s svojo starostjo? Jo ves čas lepo sprejemate, ste pomirjeni z njo?
Nimam časa, da bi se spodobno postarala. Si pa velikokrat zaželim, da bi bila vsaj štirinajst dni samo upokojenka.
Kakšen je vaš pogled na ženske, ki lovijo večno mladost?
To je neumnost. Če si star, si pač star. To je treba sprejeti. Pri svojih osemdesetih letih imam vso pravico biti grda, zgubana in imeti pokvarjeno postavo. To je moja pravica.
So bile ženske kdaj ljubosumne na vas? So se ob vaši družbi bale za svoje može?
Ko sem bila mlada, so bile občasno kakšne težave. (Smeh.) Ampak jaz sem se vedno držala pravila, da s poročenimi moškimi nočem imeti nič. Poročen moški naj bo poročen, kajti če se vpleteš v zakonski trikotnik, je to vedno tragično in poniževalno za vse tri. To vsem trem vzame dostojanstvo.
Ostaniva še malo pri odnosih, sploh partnerskih, ki so v današnjih časih precej kaotični. Veliko ločitev, nezrelosti na eni in drugi strani, neresnosti. V vaši mladosti tega ni bilo toliko, kaj se dogaja?
Tukaj je imela veliko vpliva Katoliška cerkev. V Jugoslaviji še niti ne tako, saj je bila Cerkev postavljena na mesto, ki ji je pripadalo, a v Italiji je bilo huje, tam ločitev sploh ni bilo. Ko so se moji starši ločevali, je bilo treba pridobiti soglasje Vatikana in takrat je veljalo pravilo, da če se ločita, morata oba živeti v celibatu. Moj papa se je na to seveda požvižgal, moja mama pa je vztrajala. Ločenih žensk se je držal zelo slab sloves. Družina je pač sveta, ne glede na to, kakšna je, pa čeprav se v njej dogajajo pedofilija, nasilje, alkoholizem, važno, da družina ostane skupaj, a ne?
Javno glasno zagovarjate tudi pravico žensk do splava.
Cerkev si želi imeti vpliv na vse, tudi na seks, erotiko. Nekaj nezaslišanega je, da si ponekod drznejo pred porodnišnico žaliti ženske, ki odidejo na abortus. To ni noben hec, za žensko je to zelo boleča stvar, v vsakem primeru. Sama sem to doživela dvakrat. Če se ženska odloči, da se ta otrok ne bo rodil, se pač ne bo rodil! In pika! To je njena odločitev, ne cerkvena. Cerkev naj o splavu molči, dokler prikriva pedofilijo!
Zdi se mi, da smo, kar se tega tiče, obstali v času, da se zelo počasi premikamo, če sploh. Gonjam proti splavu ni konca že leta in leta. Da o drugih področjih ne zgubljam besed.
Temu jaz pravim duhovni smrad, ki prihaja v valovih. Družba se sicer razvija, a gre tri korake naprej, dva nazaj, kar še vedno pomeni en korak naprej. Duhovni intelektualni razvoj družbe se dogaja zelo zelo počasi.Kakšno vlogo pri tem pa imate umetniki? Včasih so se vas bali, kaj boste povedali, napisali. Uživa umetnik danes še kaj strahospoštovanja?
Dostikrat mi kdo reče, da je to naše poslanstvo, a te besede ne maram. Mene ni nihče poslal. Marsikdo bi me sicer poslal, saj veste kam, ampak tja bom šla, ko bom sama želela. (Smeh.) Je pa res, da ima umetnost veliko moč. Značilno je, da je Cerkev v zgodovini vedno najemala najbolj genialne umetnike, jih dobro plačevala, saj je izkoriščala to, da se umetnik sam ni mogel vzdrževati, in ko je zavohal zlato, se je pač pokoril in naslikal recimo Sikstinsko kapelo, ki je bila sprva polna golih figur, ki so jim kasneje zakrili spolovila. Baročna umetnost je bila izrazito mesena in mislim, da so številni angelčki z golimi zadnjicami iz tistega obdobja precej vplivali na pedofilske duhovnike. Umetnost je najmočnejša borba proti zlu in njeni ustvarjalci govorimo isti jezik. To poudarjam tudi s poganskim simbolom rdeče zvezde, simbolom boja proti zlu, proti hinavščini.

Tudi letos se 4. julija na Kongresnem trgu obeta koncert Nosil bom rdečo zvezdo, koncert umetnikov, ki jim je mar in želijo s svojo pesmijo kovati novi svet.
Rdeča zvezda že dolgo ni več politični simbol, marsikje je zaradi tega zlorabljena. To je moralni simbol in zato nosim rdečo zvezdo! Pomeni »ne požri vsega sam, vzemi si, kolikor potrebuješ, ostalo pa razdeli«. Buteljni tega pač ne razumejo in mislijo, da sem jugonostalgik, me pošiljajo v Severno Korejo … Ta koncert ni noben politični ali predvolilni shod, kot si marsikdo predstavlja. To so pesmi, recitali, nobenemu politiku ali županu niti ne dovolimo, da bi prišel na oder. Na tem dogodku govori umetnost, oder je samo naš.

S šansonskim koncertom Kdor gleda ljudi skozi mačje oči pa trenutno osvajate kraje in publiko po celi Sloveniji. S tem ponovno oživljate svoj bogati glasbeni opus. Večer povezujete, tudi nastopate, a glavnino sestavljajo gledališki igralci, glasbeniki.
Nastala je ekipa, ki se ima strašno rada, lahko rečem, da vedno rajši. Prvi del je bolj baladni, drugi pa hudomušen, bodikav. Med drugim predstavljamo seveda tudi šansone z mojih albumov, tako da je vsega po malo. Zelo se jih razveselim, vsakič ko nastopamo. Ob njihovi mladi in živahni energiji se res ne morem postarati. (Smeh.)

Kako pa je, če človek gleda skozi mačje oči?
En moj recital se začne z besedami »O mačkah pa vsi govorite, kako so hinavske in zvite, a človek se na privezovanje spozna in človek prvi izda.« Tudi sama sem dolgo časa gledala skozi njih. Skrajno nezaupljivo do ljudi, kar je bila posledica grenkih izkušenj, potem pa sem prišla do spoznanja, da ne smeš ves čas prežati na ljudi, kot da ti bodo storili kaj hudega. Vedno moraš imeti odprt prostor za novega človeka. Seveda s tem včasih tudi tvegaš, včasih kdo zlorabi tvoje zaupanje, a tukaj se držim svojega načela, da kdor moje zaupanje zlorabi, bo to storil le enkrat in nikoli več. Ko se mačka enkrat udomači, zna imeti rada človeka.

Foto: Borut Peterlin

Kot ste prej omenili, bi vas marsikdo kam poslal … Kako sprejemate kritike, ljudi, ki vas ne marajo, iz kakršnih koli razlogov pač že.
Ja, včasih jim morda samo ni všeč moj nos ali kaj jaz vem. Bolj ko si osovražen, več je možnosti, da boš ljubljen. Dejstvo je, da so me kot umetnico dostikrat odrivali, nesprejemali, sploh če nisem bila članica tam, kjer bi si želeli. Kljub temu sem se pretolkla skozi vse to, upam si reči, da s kvaliteto svojega opusa.

V njem se najde tudi ogromno otroških pravljic, ki jih starši znamo na pamet in jih prenašamo na mlajše generacije.
Hvaležna sem za vse ponatise in poustvarjanje predstav, pravljic pa res že dolgo ne pišem več. Umetnost so umetnikove solze, ki jih ne izlije. Črpaš iz podzavesti, iz izkušenj. Vse to ne bi moglo nastajati, če jaz kot otrok ne bi bila lačna, premražena, preplašena, poniževana, ampak čar pravljice je v tem, da se srečno konča. Gorje, če bi pustila Sapramiško, da joče, ker je njen lešnik prazen, kajti to je njeno življenjsko razočaranje.

Ali Svetlana Makarovič kdaj molči?
Kadar imam kaj povedati, po navadi vedno najdem primerno mesto, kadar pa želim kaj zamolčati, je to večinoma iz obzirnosti.

Članek je bil objavljen v reviji Stop, maj 2019.