Te dni mi po glavi šviga veliko misli. Zmes divjih čustev, razburkan vihar, ki se končno umirja. Besede so se mi v solzah same sestavljale v ta zapis, pa sem vse izbrisala in znova. Zapis, izbris. Kaj sploh hočeš povedati? V čem je smisel tega? A navsezadnje sem se le odločila, da pošljem misli v svet. Meni draga oseba je prejšnji teden storila samomor. »Gde si, moj anđeo«, me je klicala. Ne bom olepševala z besedami, da si je vzela življenje, kot to radi počnemo. Ali da je šla na drugo stran mavrice. Ne, ubila se je. Ubila!

Prvi občutek, ko sem izvedela za novico, je bila močna krivda. Njen anđeo je zatajil. »Vedela sem, vedela sem!« je vrelo iz mene, medtem ko sem skoraj izbruhala žolč. Krivda se je nato spremenila v jezo, kaj jezo, bes! »Otroka imaš, si pomislila na to? Da se bo moral otrok ukvarjati s travmo smrti svoje mame? Nisi! Nezrelo, neodgovorno, egoistično! Si pomislila na partnerja, prijatelja, sorodnike, ki si nas pustila z občutki krivde? Vedeli smo namreč vsi in ti ponujali roko, ki je nisi želela sprejeti. Nisi!«

Besna na družbo, na sistem, na svet v katerem živimo….da si življenje vzame človek, ki vrsto let skrbi za duševno zdravje drugih in to celo v ustanovi, ki bi prva morala prepoznati znake klicev na pomoč. Ker tvoji klici niso bili tihi. Za tistega, ki jim je znal prisluhniti. Bili so namreč skriti za masko rdeče šminke širokega nasmeha, toplega srca, večnega optimizma in dobre volje, gorečnosti pomagati drugim….le sebi ne. Dala si se vsa, celemu svetu, toliko, da te ni ostalo zase. “Bom že, ne brini srce, sve če bit ok,” si govorila, z vso svojo strastjo. Pa sem »brinula«. Bila si sopotnik marsikoga, ki je taval v temi, ga spremljala in polnila s svojo lučjo, a postala si utrujena. Utrujena od življenja. Utrujena od tega, kako nikomur ni mar za sočloveka. Utrujena od površinskih, brezsrčnih  odnosov. Utrujena od tega, kako se vsi skrivajo za maskami in živijo svoje perfektno življenje na socialnih omrežjih, vsi srečni in nasmejani, potem pa pristanejo v tvoji negi, kjer jim prinašaš »pilule za lilule«. Takšen je bil najin besednjak. Sočen, direkten, brez cenzure in olepšav. Oh, kako sem te čutila ob vsem tem. Nič kolikokrat sem se že srečala s svojo temo, sedela za mizo z vsemi demoni, ki so me vlekli, grizli in trgali na vse strani, umrla in se znova rodila. Tolikokrat, da jim zdaj lahko zrem direktno v oči. Tu in tam je kakšen še predrzen in me pusti z manjšo prasko, včasih mu uspe celo globinski rez, a tudi tega naslednjič povabim k svojemu omizju. Moj poseben gost je. Da si nalijeva čistega vina, se pogovoriva in opraviva, če se le da, za zmeraj. Povratnikov ne maram.

Bolj kot je duša svetla in goreča, dlje v svoje temačne globine se lahko potopi, večja so brezna, ki jih odkriva. Hoditi v svetlobi ali tavati izgubljen v temi? Tudi v temi se skriva pot, če si jo pripravljen najti, če se odločiš za življenje. Ti, draga moja, se nisi. Breme sveta je bilo pretežko, tema pretemna, da bi v njej uzrla vsaj kanček svetlobe. Vsaj kanček upanja, ki se lahko prižge že, če človeku dejansko prisluhnemo, ga začutimo, mu pogledamo globoko v oči in vidimo njegovo resnico, njegovo vrednost, ki je tisti trenutek sam nima. Da nas ob klasičnem vprašanju »Kako si?«, to tudi resnično zanima in da zaznamo zgodbo, ki se vrti v ozadju. Da se zavedamo, da klasičen »V redu« ni vedno v redu. Kako se zares počutiš? Ti lahko kako pomagam? Ali kaj potrebuješ? Ob tebi sem. To je tisto, česar je v današnji družbi vedno manj, a je edino kar šteje. Ljudje skrivajo svojo šibkost, je ne pokažejo, saj živimo v svetu merjenja moči, v svetu zmagovalcev. Biti žalosten, ranljiv, pokazati prava čustva, jokati….ah, to pa že ne. Se ne spodobi, kaj si bodo pa mislili, kaj bodo pa rekli, kako se pa obnašaš, reva. Nataknimo si raje umetne nasmeške, skrijmo se za svoje zidove, potlačimo vsa čustva, kupujmo laži in živimo iluzijo. Tam je varno.

Zame je močan tisti, ki zmore pokazati svojo šibkost, si jo prizna, prosi za pomoč, če jo potrebuje in svojo šibkost spremeni v moč. To je zmagovalec v mojih očeh. Poklon mu. Mornar svoje barke, ki se v največjem neurju ne bo prepustil kruti usodi in se skril, ampak bo pogumno prijel za krmilo, čeprav ga bo butalo v skale in mu bo morje zalivalo obraz, da bo še komaj dihal. Ker »komaj« je več kot »nič«. »Komaj« rešuje življenja. Vsak bije svoje bitke sam in prevzema odgovornost za svoja dejanja, zato so občutki krivde ob takih dogodkih povsem odveč. Na koncu je vedno posameznik tisti, ki se odloči ali bo pomoč sprejel ali ne. Nikogar ne moreš prisiliti v odločitve, ki se tebi zdijo smiselne in pametne, nimamo niti pravice za to. »Ob tebi sem« ne pomeni »namesto tebe«, ne zamenjujte tega.

Ni lahko, priznam, a sedaj, po nekaj dnevih, ko so se notranji viharji umirili, njeno odločitev sprejemam z mirom in ljubeznijo. S spoštovanjem do nje, z največjo ljubeznijo do sebe. Spočij si, sonce moje zlato. Zdaj lahko. Pazite nase, na svoje pleme in na vsakega, ki vam prekriža pot. Rada vas imam.