Čas kosila. Klasična gneča v lokalu. Natakarji brezglavo drvijo s polnimi pladnji mimo, vmes pobirajo naročila sitnih gostov, ki sem jim je mudilo še preden so sploh vstopili. Dosti klasična scena. In potem ga zagledam. Tam, v desnem kotu, sedi sam. In obeduje. Ne gleda v telefon medtem ko je. Kar bi bilo seveda nekaj čisto običajnega za nekoga, ki sedi sam za mizo. Ampak ne. On pač samo drži žlico v rokah, jo nosi v usta, odloži, mirno čaka na glavno jed… Samo….samo te roke, ti prsti. Ki gredo v enem trenutku skozi razmrščene kostanjeve  lase in se že naslednji moment čohljajo po bradi. Priznam, ob tem se mi malce zatakne losos v grlu, a recimo temu, da sem naletela na kakšno koščičko. Glede na to, da se te dni po Sloveniji vali Burak manija, pomislim, da mu je morda celo malo podoben.

Temne iskrive čokoladne oči, zobje še kar beli, kolikor uspem videti vmes, ko prežvečuje solato. Namesto brade ima sicer bradico, brki so, dolžina las primerna, če bi ga seveda lepo počesali, no ja, obrvi res niso tako košate, ampak ne bodimo malenkostni. Tip je hud in z lahkoto bi ga isti trenutek brez razmišljanja odpeljala domov. Kakor, verjamem da, marsikatera oboževalka, Buraka. Pa ga samo gledam, se slinim in si mislim o njem vse mogoče, vem pa v resnici nič. In me v bistvu niti ne zanima. Popoln je. Že tako malo nečloveški. Idealen, bi lahko rekla. Mislim, da sem se kar malo zaljubila. Vsaj za pet minut, ko strmim vanj in plavam v oblakih, kako bi bilo, če bi bilo. Kaj šele če bi ga bulijla celo uro, kot traja serija. In ko pomislim, da se mi za to ni potrebno gnesti v nakupovalnem središču in kupiti za 100 € bonov, da dobim njegov avtogram ali za 250 €, da se z njim še fotografiram, si mislim »oh koliko Kemalov se sprehaja okoli nas«. Že zjutraj na semaforju mi je eden mežikal in spuščal neke čudne signale. Simpatičen dečko, res, tudi malo Burak, če bi se pobarval na blond. Recimo. No ja, sicer sem potem ugotovila, da mi je želel sporočiti samo to, da nimam prižganih luči, pa kaj potem. Veselo sem pomahala nazaj.

Drage dame, kar vam skušam povedati je samo to, da Dedek Mraz ne obstaja in da je Kemal samo Kemal, Burak pa doma najbrž prav tako kdaj pusti posodo na mizi, ne zapre pokrova wc školjke, po seksu prižge čik in zaspi…in si predstavljate, kaj če ima res majhnega? Ja, njega mislim. Kopulacijski organ. Penis po domače. To, kar pride v kompletu s fantazijami, ko se pojavi. Ker ga najbrž ne bi samo gledale skozi steklo. Ali pač? Lahko mi trdite, da vas to niti ne gane, ampak bodimo iskrene, bi potem še tako noro vzklikale za njim? Hm, kdo ve. Morda lahko vprašamo njegovo ženo, ker, mimogrede, je poročen. Še to! Ampak to lahko seveda mirne vesti spregledamo. Ker pokvari iluzijo. Je pač samo moški, ki se dobro znajde pred kamero, ga na Instagramu spremlja 11 milijonov oboževalk (in najbrž tudi precej oboževalcev), ima pod palcem nekaj milijončkov, sicer pa predvidevam, da je pod kožo prav tako krvav.

Predlagam, da se dame danes fino stisnete doma k svojim Kemalom, ki ste si jih izbrale, moški, če bo seks malce bolj divji, pa jim ne zamerite, če so vas morda v mislih zamenjale z njim. Raje izkoristite moment in uživajte, ker zagotovo ne bo dolgo trajalo. Tale Burak bo odšel, vi pa boste ostali. In potem nadaljujta v tem ritmu, samo da boste tokrat v glavni vlogi vi.  Kajti če dobro pogledate, je vsak lahko Burak. Če si res ne morete pomagati, pa obiščite Istanbul ali kakšno drugo turško mesto. Tam bodo za vami na vsakem vogalu kričali Buraki. In še lepo torbico vam bodo prodali. Preverjeno drži. “Special price only for you my dear!”

 

Foto credits: Instagram