Obala Kovalam na jugo-zahodnem delu Indije, nekega zgodnjega septembrskega jutra, ko se sezona množičnega turizma še ni pričela, saj se monsunski vetrovi šele dobro poslavljajo in imaš priložnost, da se naužiješ lepot narave, za katere imaš občutek, da so vsa ta leta čakala le nate.

Kilometri dolgih plaž, drobnega belega peščenega peska, nasadi kokosovih palm, bučanje divjega Arabskega morja, ki s svojo glasnostjo sporoča, da prinaša s sabo tokove mogočnega Indijskega oceana in ti. Morda te tu in tam preseneti kakšen lokalni ribič, to pa je tudi vse. Popolnost niča.

Bosa stopam po svoji ustaljeni poti ob obali in se spogledujem z visokimi klifi pred sabo. S točko na vrhu, kjer se nebo poljubi z morjem in se skupaj zlijeta v simfonijo globoke modrine. Vsak dan me kliče in vleče k sebi, a nekako ne zberem poguma, da se odpravim tja, saj se zavedam, da me lahko en napačen korak stane življenja. A danes je klic glasnejši, nežen vetrič me objema in šepeta v uho »zaupaj, spusti strah, vem, da si želiš, pridi.« Globok vdih. Odločitev je padla. Grem. Pogumno skakljam po skalah, a z vsakim skokom sem bližje robu klifa, razmaki med njimi pa so vedno večji. Tik pred robom se ustavim. Telo otrpne. Ne želim si nazaj, vleče me naprej. A koraka kar ne naredim.

Čutim, kako se mi poviša srčni utrip, kolena se dejansko šibijo. Zdaj vsaj vem kaj pomeni, ko rečejo, da se treseš kot šiba na vodi. Začutim, da je prišel trenutek, zaradi katerega sem prišla. Da se srečam sama s sabo. Sedem na od vročega sonca razbeljene skale in samo sem. Opazujem. Svoje misli, ki pridejo in grejo. Svoje telo, ki se počasi umirja. Svoj dih, ki postaja sproščen. Zaprem oči, se potopim vase, nenadoma prileti vprašanje in z njim tudi odgovor: »Tebe sploh ni strah. Samo vznemirjena si. V pričakovanju čudovitega razgleda se treseš od vznemirjenosti. Pripotovala si sama v Indijo in že s to odločitvijo sprejela dejstvo, da te lahko okradejo in posilijo ali še kaj hujšega, ker se to pač dogaja,  ker o tem pričajo številne zgodbe in ker te s tem vsi strašijo.Pa se tega nisi ustrašila, ker sicer ne bi šla. Tveganje je sicer večje, a to se ti lahko zgodi kjerkoli. In sedaj boš obstala tu, se obrnila in šla. Ker te je strah?«

Strah človeka ohromi, ga ustavi, da bi se premaknil naprej. V njem ustvari krč. Strah je dostikrat tudi le izgovor, da nečesa ne storimo, opravičilo samemu sebi in drugim, a kolikokrat smo strah zamenjali z vznemirjenjem? Ker fizični simptomi so si zelo podobni. Ko sem se pomirila, sem naslednje korake naredila previdno, pogumno, a vendarle lahkotno. In dih jemajoč razgled, ki se je odprl pred menoj, je bil vreden vsakega dodatnega utripa srca, ki mi je dvignil pulz in dal vedeti le eno – da živim.

Strah ali vznemirjenje? Postavite si to vprašanje, ko se znajdete v negotovem položaju, ki ga v večini primerov sproži. Meja je tanka, razlika v dojemanju pa ogromna. Skoči! In ob tem kriči od vznemirjenja.

Objavljeno na Ustavi.se, 30.6.2018