“Mami, tvoje oči so kot morje. Z valovi.” “Pozor, napadam te! Kje imaš svoj meč?” “Zakaj je luna polna? Kaj je notri?” Takšne in drugačne izjave ter stotine vprašanj dnevno prihajajo iz ust mojega triletnika, ki se iz malčka spreminja v fanta.

Še nedolgo nazaj se je ves nemočen stiskal k mojim prsim in sem bila središče njegovega sveta, danes pa svet bujne otroške domišljije naseljujejo super junaki, leteči sloni, vitezi, pirati in ognjeni zmaji. Nežne objeme in poljube so zamenjali pozivi k mečevanju, varno igranje v peskovniku pa vzkliki “Mami, poglej to!” z najvišjega tobogana ob katerih mi zastane dih. Pogajanja za risanko ali dve so na dnevnem meniju, preizkušanje meja in uveljavljanje svoje volje prav tako. A ko se zvečer stisnem k njemu s knjigo v roki, se mali bojevnik spremeni v malega princa, njegov rad te imam do lune in nazaj pa poskrbi, da pozabim na to, da sem ga še pred pol ure z blatnimi hlačami komaj spravila z igrišča, ter da je protestiral in si za večerjo želel sladoled. In ko ga gledam, kako mirno spi in se v sanjah sprehaja s tigri in levi…se zamislim. Kaj je tisto, kar si starši želimo od svojih otrok v življenju? In kaj jih v resnici učimo?

Želimo si, da so iskreni.
V trgovini, vpričo prodajalke na blagajni. “Mami, ta teta mi ni všeč. Ni prijazna.” Večina staršev se sramežljivo izogne prodajalkinemu mrkemu pogledu in reče otroku, da se to ne govori. Kljub temu, da ima prav in da je več kot očitno, da ima namrgodena gospa slab dan. “Zakaj ne?” Pa smo tam. Ker se to ne spodobi. Zakaj ne smemo povedati v obraz človeku tisto, kar si mislimo? Želimo si, da so iskreni, a jih učimo, da se iskrenost ne spodobi.

Želimo si, da razmišljajo s svojo glavo in ne sledijo slepo množici.
“Si danes v vrtcu spal? Kako ne? Vsi otroci gredo spat, tudi ti moraš.”
“Vsi se lovijo, samo ti si na gugalnici. Pojdi se lovit, tako kot ostali otroci.”
Še preden damo otroku možnost, da nam pojasni svoje stališče (ki se pri treh letih seveda že gradi), dobi od nas informacijo, da mora biti kot drugi. Da ni prav, če izstopa. Da ni prav, da gre levo, če pa gredo vsi desno. Želimo si, da razmišljajo s svojo glavo, a jih učimo, naj bodo kot drugi in sledijo množici.

Želimo si, da se po padcu poberejo.
Na igrišču. “Ne plezaj tam gor, je previsoko.” “Ne skači s stopnic.” “Ne hodi po robu.” Zakaj ne bi namesto tega raje rekli “Bodi previden, če plezaš visoko.” Vse nas skrbi za otrokovo varnost, a s tem, da jih ves čas držimo za rokce in ne dovolimo, da se naučijo iz lastnih izkušenj, ne bomo za otrokov razvoj storili prav nič dobrega. Morda bomo sicer preprečili kakšno buško (ali pa tudi ne), a s stalnim nadzorom bo otrok dobil občutek, da mu ne zaupamo. Da ne zmore sam. Želimo si, da se otrok po padcu pobere, a mu ne pustimo pasti.

Želimo si, da so vztrajni in dosežejo cilj.
Otrok se igra s sestavljanko. Nenadoma brcne v igračo in joče. Odreagiramo brez razmisleka, da se tako z igračo ne dela, naj jo pospravi. Nazaj dobimo klasičen “Ne bom.” Sledi kazen in iskanje v Googlu “Na pomoč, moj otrok je trmast, kaj naj naredim?” Namesto, da bi ga vprašali kaj ga je razjezilo in mu priskočili na pomoč ter ga vzpodbudili, da bi dosegel svoj cilj, prekinemo dejavnost in si s tem nakopljemo še cel dan slabe volje. Želimo si, da je otrok vztrajen in doseže cilj, a ne opazimo, da morda samo ni kos kakšnim novim zahtevam. Otroku, ki bo ležal v trgovini na tleh in tulil za novo igračo nihče ne bo rekel “Ta je pa vztrajen, bravo!”.

Želimo si, da ohranijo otroško domišljijo.
“Mami, ne morem leteti, perut imam zlomljeno.” “Mami, skrij se, strašni volk prihaja!” Ni lepšega od otroške domišljije. A na žalost (pre)večkrat slišim odgovore staršev v stilu “Daj no, kaj takšnega ne obstaja.” ali “To ni perut, ampak tvoja roka.” Zakaj ne bi raje rekli “Pridi, ti bom zacelil poškodovano perut.” Ali pa se z otrokom skrili za bližnje drevo in počakali, da gre volk mimo. Morda pa je čisto prijazen in bi ga lahko tudi spoznali? Želimo si, da otrok ohrani svojo domišljijo, a se sami ne vklopimo v njegov svet in jo zatremo.

Starševstvo ni enostavno. Je naporno, je utrujajoče, je predvsem odgovorno. Ker je samo od nas odvisno kakšnega človeka bomo poslali v svet. In kakšne bodo prve informacije o svetu, ki jih bo on dobil od nas. Svet ni prijazen in ne delajmo si utvar, da bomo otroke vse življenje ščitili in varovali. Seveda jim želimo le najboljše, a moramo se zavedati, da nas otrok z vsakim dnem manj potrebuje in da ni lastnina s katero lahko počnemo kar želimo. Je človek zase, z lastnim razumom in čustvi. In sprejmimo ga tako. Bodimo otrokov zaveznik, ponosni, da odrašča v samostojno osebo, da si bomo na stara leta lahko čestitali in ponosno rekli “To življenjsko poslanstvo sem pa dobro opravil.” In povejte mu, da ga imate radi. Vsak dan. Ptički bodo še prehitro odleteli iz gnezdeca. Prvi poskusi letenja pa se začenjajo že zdaj. Pustimo jih…naj poskušajo…in padajo. Mi pa jim bomo zacelili poškodovano perut.

Objavljeno 21.10.2014