Pisalo se leto 1991, ko sem prvič prestopila prag osnovne šole in v paketu s tem je prišel tudi vpis k verouku. Takrat je bilo to kar malo moderno, če ne že kar nujno. Bognedaj, da otrok ne bi bil krščen, čeprav doma nismo vsak dan molili pred jedjo, v cerkev pa smo zavili le dvakrat na leto – k polnočnicam ob Božiču in vsak s svojo butaro ter košaro z dobrotami za Veliko noč. Ker se tako spodobi. K verouku smo hodili skoraj vsi otroci iz razreda, tisti, ki jih starši niso pustili, so se kdaj počutili celo malo prikrajšane, saj z nami niso mogli izmenjevati sličic, ki smo jih zbirali pri šmarnicah. Takrat mi sicer ni bilo jasno, zakaj za vraga moram obiskovati verouk, a odgovor, da bom po sedmih letih za birmo dobila novo kolo, mi je bil očitno dovolj dobra motivacija. Besede mame, da se bom lahko samo z opravljenimi zakramenti cerkveno poročila, me pri sedmih letih niti niso ganile in verjamem, da je v teh letih že opustila svoje sanje, kako spokorno prikimavam pred župnikom v beli obleki in rečem tisti usodni da, dokler naju smrt ne loči. Ne bom rekla nikoli, ker se bojim zarečenega kruha in človeku dostikrat pade kakšen cigel na glavo , pa naredi nekaj, kar si v življenju ni nikoli niti predstavljal, a v bližnji prihodnosti (najbrž tudi daljnji) cerkvene poroke res ni na mojem seznamu želja. Tudi v sedmih letih verouka me niso prepričali v to, čeprav moram reči, da se mi ob prebiranju svetopisemskih zgodb in petju pesmi ob kitari ni kaj hudega godilo. Vsaj meni ne, a sosedov, recimo mu Tine, ki je bil tudi ministrant, ni imel takšne sreče.

Verouk nas je poučeval duhovnik Drago. Če omenim, da sem obiskovala cerkev Sv. Duha v Novi vasi v Celju, bodo Celjani najbrž hitro ugotovili za koga gre, saj je mesto majhno, glasovi, ki krožijo po njem pa glasni. Starejši gospod s srebrno-belimi lasmi je bil z nami vedno prijazen, a tako kot je vsakič na uri pozdravil fante, nas ni nikoli. Ob vstopu v učilnico je vsakega pobožal po laseh. Vam rečem, res je bil prijazen gospod. Imel je velik črn, nobel avto (besedo nobel sem prvič slišala ravno pri maši, ko je gospa v prvi vrsti pripovedovala, kako si je župnik kupil nobel avto), s katerim sem se imela čast tudi peljati. Vsi otroci so mi zavidali in res sem se počutila kar malo pomembno. V sosednji ulici mojega bloka je namreč živela sestra Marija, ki jo je po verouku duhovnik Drago peljal domov in ker je bila od Cerkve do doma kar dolga pot, sta me kdaj vzela s seboj. Enkrat je, tik preden smo se odpeljali, gospod Drago skočil v svojo pisarno in pod pazduho prinesel steklenico vina. Jaz sem takrat dobila čokolado. Če me spomin ne vara, sem ga celo vprašala, če je pozabil kelih. “…To je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vse preliva v odpuščanje grehov…”. Odložila sta me pred blokom in šla svojo pot.

Da se vrnem k Tinetu in še h kakšnemu drugemu ministrantu. Nekje konec petega razreda, je duhovnik Drago čudežno izginil. Ni ga bilo več na nobeni maši in tudi veroučne skupine so vodili drugi duhovniki. Če smo vprašali po njem, so vsi hitro spremenili temo in nas utišali. To je bilo malo za tistim, ko sem videla objokanega Tineta in njegovo mamo, kako sta šla iz cerkvene pisarne in naslednjo nedeljo ni bilo pri maši ne Tineta, ne Dragota, pa tudi nekaj drugih starejših fantov se pri maši ni nikoli več pojavilo. Naslednje leto so me starši prepisali v drugo cerkev v center mesta, ker sta mi manjkali samo še dve leti do darila. O Dragotu pa nikoli več ne duha ne sluha. Pardon, ko sem bila že v srednji šoli, sem v lokalnem časopisu prebrala, da bi naj storil samomor pri misijonarjih v Beogradu, a je tiskovni urad Rimskokatoliške cerkve to ostro zanikal. Zadnji podatek o njem sem našla izpred štirih let in bi naj deloval v misijonskem središču Slovenije.

Minilo je sedmo leto, dobila sem krasno kolo in tako se je moja veroučna pot končala. Morda je čas, da grem spet k spovedi, ampak je škoda, da ni več gospoda Dragota. Z veseljem bi mu zaupala kakšno sočno podrobnost iz mojega ljubezenskega življenja, saj ga je že takrat zanimalo, če mi je kakšen fant všeč in če sem se že s kom poljubljala. Ja gospod Drago, priznam vse grehe. Sem se poljubljala in enkrat celo v spovednici. Grem zdaj na kolena in se polijem s sveto vodo zaradi tega, kaj pa boste za svoje grehe storili vi? Od tega je sicer že več kot dvajset let, glasovi so potihnili, a zgodbe ostanejo. Resnica? Morda bi morala poiskati Tineta, ali kar Dragota, resnica pa se najbrž skriva nekje vmes.