»Nocoj. Nocoj ji povem. Obljubim.« Besede, ki ji jih je tistega vročega julijskega dne v tesnem objemu šepetal na uho, ji v mislih odzvanjajo vsakič, ko sede v svoj najljubši bar na plaži in si naroči rake. Obožuje jih.  Zato zahaja tja vsak dan. Njen trenutek v dnevu, ko ji pogled na razburkano morje odplavi misli stran. Praznina niča, kjer je mogoče vse. A pride dan, ko njeno edino rutino nekaj zmoti. »Gospodična, vaši raki so že plačani.« In tako naslednji dan  in dan potlej. »Ne poznamo ga. Vsako jutro pride mimo, takoj ko odpremo in plača vaše rake. Točno te, ki jih naročate vsak dan. Tudi če vas kdaj ne bo. A vendarle vsak dan ste.«

Četrti dan vstane zgodaj. Želi si spoznati neznanca, ki ji plačuje njeno najljubšo jed v njenem najljubšem baru že tri dni. Še preden odprejo, čaka. Opazuje mimoidoče. Sprehajalce psov. Tekače. To pa je tudi vse. Ljudje ob tej uri hitijo v službo in ne na plažo. Kakšen je? Bo prišel pred službo, v obleki? Morda je eden izmed tekačev. Morda ulični umetnik. Kdo ve. Lahko bi bil kdorkoli. In potem ga zagleda. »Ali je pravi? Je to on?« se sprašuje. Ko se njuna pogleda ujameta, dobi odgovor. Je. Vsaka beseda je popolnoma odveč. Od tega trenutka dalje jesta rake skupaj. In nato potopljena v pesek na plaži lovita obrise oblakov, včasih objeta v tišini, včasih v vrtincu nesmiselnih debat o smislu življenja. Kdaj ribe spijo. Recimo. Ali kakšne barve bodo zidovi njune spalnice.

Vse do tistega zadnjega poletnega večera, ko njen sicer glasen smeh utihne. Ko golo kožo pokrijejo nepotrebna oblačila. Ko na nebu ostanejo le še ptice, ki se nenehno vrtijo v krogu, ker so pozabile kje je jug. Prsti se razpletejo. »Ne zmorem več. Jaz ali ona.« »Nocoj. Obljubim. Verjemi.« Njegov objem jo skoraj že duši. Verjame. Kot že neštetokrat poprej, se to noč v plesu dveh teles življenje pretaka skozi konice prstov. Utripa, živi. Kipi, dokler poslednjega krika ne zaduši pesem valov.

A neusahljivi poljubi se nikdar ne prebudijo v nov dan. Jutranja zarja jih vzame. Bela noč, ko se mrak nikoli ne konča in noč traja večno, ne pride.

Tako naslednjega dne tudi on ne pride. In dan zatem tudi ne.  Njeni klici odzvanjajo v prazno. Tišina. Minejo meseci. Hladen vetrič z morja napoveduje, da bodo bar kmalu zaprli. Še zadnjič se odpravi na rake. Zagleda se v krožnik pred seboj. Prazne lupine, izsesano drobovje nečesa, kar je nekdaj imelo okus. Poboža se po trebuhu. »Upam, da boš imel njegove oči.«