“Moj dragi je šel za teden dni na službeno potovanje. Joj, fuuul ga pogrešam, prav ne vem kaj naj sama s sabo, jaz ne morem živeti brez njega!” mi pade v uč ena objava ob katero sem se “spotaknila” te dni.

In pod njo tavžent srčkov in rožic in oh in sploh kako je to lepo, kako se imata pa vidva rada ter s tabo smo podpore, kot da ima ženska pred sabo resnično le še nekaj dni življenja. Meni pa se ob teh besedah obrača želodec. Skorajda, da ne kozlam. Ja, seveda, samska, osamljena mama, njeno partnerstvo je šlo v franže, doma je sitna z dvema frocoma in zdaj ne privošči sreče nikomur. To si misliš? Tudi prav.

Ampak si bom vzela to pravico, da pojasnim, glede na to, da so to moji zapisi, kjer ni cenzure in kritike, razen lastne. Pustimo to, da mi grejo kocine pokonci že ob “ne vem kaj naj sama s sabo”, splet je namreč poln zapisov v stilu “dobi se z najboljšo prijateljico”, “oglej si svoj najljubši film”, “privošči si lepotilni večer” in ostalih navodil, ki te v petih korakih pripeljejo do ultimativne sreče, zagotovo boš našla kaj zase, bolj sem se zapičila v besede, ki sporočajo “ljubim te, ne morem živeti brez tebe.” Pa kaj za vraga, a si mogoče riba, ki so jo vrgli iz akvarija? Brez zamere vsem, ki si na ta način izkazujete ljubezen, Bog vam jo požegnaj, ampak zame to pomeni pretirano navezanost, če ne že kar odvisnost, nesigurnost, nezrelost, skratka meni nesprejemljiv in nezdrav odnos.

V partnerskem odnosu si nikakor ne želim, da nekdo ne bi mogel živeti brez mene. Kvečjemu se mi zdi to celo sila egoistično, da bi prelagal takšno odgovornost name. Odgovornost za njegovo žalost. Odgovornost za njegovo življenje. Kakšno breme, da sem odvisna še za čustva nekoga, še z lastnimi se vrtinčim v tornadu! Kje je tu svoboda, kje je tu ljubezen? Vem, ni enostavno pogledati vase, se vprašati, zakaj čutim tako, zakaj si želim, da je ves čas ob meni, zakaj imam občutek, da ne zmorem sama…lažje je pokazati s prstom na partnerja in reci “Ti si kriv, da sem jaz nesrečna!” Je to res? Kako se počutite ob tem vprašanju? Kako mislite, da se vaš partner počuti, ko mu vse to očitate? Je to ljubezen? Ali le manipulitivna igra čustev, izsiljevanje, igranje žrtve, težnja po pozornosti, lastna negotovost? Mu ne bi namesto očitkov raje pokazali svoje ranljivosti? Si upate? Pokazati s prstom nase?

“Ljubim te, ne morem živeti brez tebe!” “Sorči srči, jaz pa brez tebe lahko. In to prekleto dobro! Želim si, da tudi ti.”

SORODNI ČLANKI:

Samo celi lahko polno ljubimo

Kdo vodi vaše ljubezensko življenje?