Ulice ob dragih hotelih so za nas meka. Še posebno poleti, o da, kako lepo cingljajo kovanci takrat.  Ponavadi jih zasedejo zgubane prodajalke sezonskih rož, ki vedo, da bodo tam v čudnih nočnih urah prodale največ. Moškim, ki radi naredijo vtis. Objetim, opitim, zakajenim parom, ki se bodo v hotelu zraven, med mehkimi, čistimi rjuhami omamljali z razgretimi telesi in zjutraj goli v postelji pili kavo. Roža pa bo na tleh, vržena v kot, venela.

Približuje se zvok ženskih petk, vonj osladnega cvetličnega ženskega parfuma pomešan s cigaro, glasen smeh, njen, njegov. Ko stopita mimo, z enim očesom, na pol miže, ujamem strgane nogavice, prekratko bleščeče krilo in zloščen rjav moški čevelj na vezalke, na konici umazan z blatom, na zunanjem robu pohojen. Pomečkana črta hlač, zlikanih na rob. Čakam. In zacinglja. Kovanci padejo. Nimam moči, da bi jima namenil kakršnokoli pozornost in se zahvalil. Delam se, da spim. On je opravil svoje. On je naredil vtis. Že naslednje jutro, ko bom jaz še zaslepljen od sončne svetlobe, bo ta isti čevelj stopil mimo. Zloščen, brez blatnega madeža, a sam.  In nič ne bo cingljalo. Nikoli ne. In smeh bo potihnil, korak postal hitrejši. Zato imam rad poletne noči. Ker brez njih ne bi preživel dneva. Prižgem si pol cigare, ki jo najdem med kovanci….paše.