Zadnje mesece, morda že kar dobro leto, opažam poplave zapisov o nasvetih za “delo na sebi”, o tem, kako se dviguje vibracija planeta, kako kozmična energija vstopa v naša telesa, nas prebuja in dviguje človeško zavest, na socialnih omrežjih me vsak dan zbombardirajo oglasi z vabilom na to ali ono osebnostno delavnico…ob vsem tem, se mi zazdi, da bi človek potreboval kar letni dopust in niti ne tako malo denarja, da bi lahko “delal na sebi”. Če si to lahko privoščiš, super, sem vesela zate, žalosti pa me predvsem to, da s(m)o ljudje toliko izgubili svoj lastni kompas in notranji glas, da ga zdaj iščemo povsod drugje, le v sebi ne.

Sprašujem se, ali res tako zelo potrebujemo nekoga, ki nam bo pravil kako v partnerstvu ne smemo izgubiti samega sebe, da je smisel partnerskega odnosa skupna rast, da so bolezni odraz potlačenih čustev in negativnih emocij, da smo minljivi in je treba živeti v trenutku, da mora človek znati biti sam s sabo, da je biti srečen (ali nesrečen) naša odločitev? Tako daleč od sebe smo prišli? Da plačujemo, da nam nekdo “odpre oči” z odgovori, ki jim sami ne upamo pogledati v oči? Očitno res. In potem to še obešamo na velik zvon, ker se nam zdi fino. Ko nekoga vprašaš kako je in ponosno odgovori, da “dela na sebi”, kar pomeni, da vsak dan objavi nasmejani selfie z motivacijskim izrekom, medtem ko se mu življenje sesuva v koščke.
Priznam, tudi sama sem poslušala marsikatero predavanaje, prebirala knjige ter imela obdobje navdušenja, ko se mi je zdelo, da moram vsa odkritja deliti s svetom, a resnični preboji so se zgodili šele, ko sem se zares potopila v svoje globine, odprla Pandorino skrinjico in bila pripravljena sprejeti vse, kar je prišlo (in še prihaja) iz nje. Zgodilo se je v tišini, brez velikega poka, brez občinstva. Vsakič znova, vsakič drugače. Ko že misliš, da si dosegel dno in da globlje ne gre ali ne zmoreš, se pred tabo pojavi še večja črna luknja. In zame so pogumni tisti, ki skočijo vanjo brez padala, kljub temu, da vedo, da bodo pristali v blatnem jezeru, a se hkrati zavedajo, da je to edina pot. Pot k sebi in s tem do ljudi. Pot, na kateri si enkrat že bil, kjer v bistvu ves čas si, a si morda le malo zašel in se moraš spet spomniti. Kdo si, ko nihče ne gleda? Kaj te omejuje, da svetu ne pokažeš svojega pravega obraza? Kje so solze, smeh? Je res tako težko biti ti?

Ko se že ravno hranimo z “novodobnimi” vsebinami, ki se kot virus širijo po spletu, blogerke pa povzdigujejo v gurujke dobrega počutja (vem, pljuvam v lastno skledo, ampak tako pač je – tudi sama namreč dobivam različne, zelo osebne odzive ljudi, ki so se jih dotaknili moji zapisi in sem hvaležna, če sem nekomu inspiracija ter moje besedičenje le ne gre nekam v tri dni), naj ti za konec postrežem še z nekaj “new age” dejstvi.

“Vse je odvisno od mišljenja. To je včasih kar usodno. Premalo se zavedamo tega in skoraj verjeti ne moremo, da se lahko življenjsko ravnotežje med nami in okolico zruši samo z mislijo.” Dr. Anton Trstenjak, Človek v ravnotežju, 1957

“Ko pomagamo drugim, pomagamo sebi. Ob pomoči drugim človek po vzvratnem delovanju dobrih del tudi sam obogati, postaja boljši in plemenitejši, raste v nesebičnosti in notranji osebni moči.”

“Ljudje v gonji za zaslužkom, užitkom in priznanjem, zabavo in slavo, bogastvom in oblastjo, ne živijo več svojega pravega življenja, živijo samo še življenje živčne napetosti, pritiska in kroničnega strahu.”

“Ljudje se navadno ne znajo prav opazovati, ne vidijo v svoji notranjosti sebe. Ne vedo, kaj bi počeli sami s seboj. Za velike umetnike imamo tiste, ki znajo opisati svoje notranje doživljaje.” Dr. Anton Trstenjak, Človek samemu sebi, 1971

Globoke korenine ima tale new age, ni kaj. A zakaj bi razmišljali o tem, da je stvari treba sprejemati takšne, kot so in da smo sami kreatorji svoje usode, če pa lahko za to predajo znanja nekomu pošteno plačamo. Če deluje in se zaradi tega počutimo bolje, tudi prav. Razmišljam o uvedbi značk in majic “Biti fajn je lahko, vprašaj me kako!” Ampak ne vem, če si ne bi s tem nakopala na glavo določeno prehranjevalsko verigo, zato bom raje tiho še naprej pometala svoje podstrešje. Vsak svoj križ nosi.

Morda bo moje besede kdo razumel napačno, da ne podpiram osebne rasti. Jo, ampak tisto, ta pravo, ki vključuje malo manj “super market” načina prodaje in konzumiranja ter posledično s tem tudi obnašanja “uporabnikov”. Želimo si hitrih instant rešitev, medtem ko vse odgovore nosimo že v sebi, samo prisluhnit jim je treba. “Samo”. Eni jim ne bodo nikoli. Pa kaj potem, njihov problem. Resnica boli, tista, ki jo skrivamo pred samimi sabo še najbolj.