Z žalostjo v očeh pobiram črepinje razbite iluzije o srečnem in ljubečem partnerstvu. Napredujem, solz tokrat ni, kajti bile so že ničkolikokrat poprej, a očitno še premalo, da ne bi ponovno stopila v čevlje matere Tereze, ki ima ljubezni dovolj, da reši cel svet, tudi svojega moškega in na koncu ostane praznih rok. Ker ona nesebično da, brez, da bi pričakovala kaj v zameno. A tokrat na srečo le za kratek čas.

Zaključujem zgodbo, še preden se je dobro začela, saj sem opazila alarmne signale, ki očitno kažejo na to, da je pred mano še en nezrel moški, ki bi mu morala lizati njegove čustvene rane in ga vleči iz črne luknje lastnih demonov. »Samo še tokrat. Potrebuje me. Spremenil se bo,« mi je ob takih primerih odmevalo v glavi. Nič več. Dovolj imam prevzemanja tujih bremen na svoja pleča in reševanja situacij, v katere sploh nisem vpletena, z upanjem na boljši jutri in ljubezen, ki se ne zgodi oziroma ne vrne v takšni obliki in globini, kot bi si želela. Na koncu ostaneš le opcija, klic v sili, dekle na poziv, ki je na voljo vsakokrat, ko jo moški potrebuje, a seveda ga ni v bližini, ko ga potrebuješ ti. Ker nikoli niti ni nameraval biti.

‘Ženske, ki preveč ljubijo’, nam rečejo. Rešiteljice. Vso energijo in fokus usmerimo v moškega, pri tem pa hitro pozabimo nase in svoje potrebe. Izgubljamo se v lažnih pogledih in poljubih, dokler se nam tolikokrat ne ponovi isti scenarij, da sesute in utrujene rečemo dovolj! A nekaj te prosim – ne obtožuj se. Če se zgodba ponavlja, je skrajni čas, da imaš sama s sabo iskren pogovor in si postaviš par vprašanj.

Kaj je razlog, da vse to, kar daješ drugim, ne nudiš sebi? Katero praznino zapolnjuješ s tem? Kaj se skriva za tvojo željo po ugajanju drugim? Si s tem dviguješ lastno vrednost? Si želiš, da bi nekdo drug v enaki meri poskrbel zate?

Ko si drzneš odpreti svojo Pandorino skrinjico in pogumno pokukati kaj se skriva v njej, boš našla vse odgovore. Kaj boš našla, te zanima? Majhno deklico, ki hrepeni po ljubezni, bližini, sprejemanju. Svojega notranjega otroka, ki ga v zgodnjem otroštvu niso nahranili. S poljubi, dotiki, nežnostjo, varnostjo, zaupanjem. In ne gre jim zameriti za to. Naredili so kakor so najbolj znali, kakor so bili sami naučeni.
Z leti otrok pozabi. A postane nezaupljiv, do ljudi, do sveta. Težko se prepusti. Zaklenil je svoje srce in ga obdal s težkimi okovi, kajti to je bil edini način, da je preživel. Rana ostane, dokler je kot odrasli ponovno ne oživimo in podoživimo. Ne le kot spomin, sliko. Kot čustvo. Da se potopimo tako globoko, da začutimo tiste solze, tisti strah, ko smo se počutili osamljeno in nevredno. Si ga ogledamo od blizu. Kaj nam sporoča? In potem se od njega poslovimo. Ni ga človeka na tem svetu, ki bi to lahko storil namesto nas. In tudi me ne moremo tega storiti namesto koga drugega, čeprav to večkrat poskušamo.

Priznaj si. Veš, da se ne bo spremenil in veš, da ne bo nič drugače, čeprav potiho še vedno upaš, da se bo zgodba drugače odvila. Ti, in samo ti, si tista, ki je odgovorna za svoje počutje, svoja čustva in zadovoljitev lastnih potreb. Bolj kot jih boš zanikala in tiščala ob stran, bolj glasno bodo kričale in zahtevale tvojo pozornost. Boš poslušala ali si boš še naprej zatiskala oči in ušesa? Šele ko boš znala prisluhniti in ustreči sebi, boš lahko skrbna do drugih, zato prednen se spustiš v razmerje, vzpostavi ljubeč odnos s sabo. Uživaj v svoji družbi, samoti, neguj svoje telo, razvajaj se in predvsem dovoli si ponovno odpreti srce. Osvobodi se. Zadihaj. Nikogar ni potrebno prositi za ljubezen, čeprav so te izkušnje naučile drugače. Dovolj si, ravno takšna kot si. Edinstvena, samosvoja.

Če že imaš potrebo po reševanju, najprej reši sama sebe.  Ne bo enostavno, bo pa vredno. Verjamem vate. Objem.