Imela je vse. Dva čudovita otroka, skrbnega in ljubečega moža, topel dom in službo, v katero je vsak dan hodila z nasmehom. Tako bi se še pred letom dni začela moja življenjska zgodba, če se ne bi odločila, da spremenim scenarij in si svet postavim na glavo.

Razen dveh čudovitih otrok, nimam več ničesar od zgoraj naštetega. Po dvanajstih letih skupnega življenja sem se odločila za svojo pot, se v zadnje pol leta trikrat preselila (izgleda, da se bom kmalu še četrtič), izgubila denarnico z vsemi dokumenti, pred kratkim izgubila še telefon z vsemi nepomembnimi kontakti in na današnji dan, še službo. Življenje se mi briše pred očmi, moja stara identiteta izginja, tri mesece živim že brez bančnih kartic, kreditov in limitov, teden dni sem bila brez telefona in ko sem komu omenila, da ga niti nočem, me je pogledal, kot da bi izjavila, da grem živet v divjino. Kar sem tudi šla. Za nekaj dni. Se srečat sama s seboj, umirit misli, vdihnit svež zrak in izpraznit glavo…zadnji meseci brodenja po lastnem blatu so bili resnično naporni. Vsakič znova, ko sem mislila, da sem dosegla dno in da se, razletena na mikro delce, ne morem še bolj sesut, mi je življenje pokazalo še več lastnih senc, ki sem jih počasi odstirala in raziskovala eno za drugo. Prijateljica moja, kaj skrivaš, kakšno sporočilo imaš zame? Povej, pripravljena sem poslušati. Eno po eno, včasih tudi več hkrati, vse, dokler nisem prišla do svetlobe. Do tistega drobcenega plamenčka nekje tam globoko, ki sicer komajda še tli, a ti daje upanje, da se lahko spremeni v ogenj. In se tudi je. Tako močno, da ga sedaj že komaj krotim, da popolnoma ne podivja.

In ravno ko so se moje razburkane vode malo umirile in sem začela vleči vrvi, da razpnem svoja jadra…”ne ne ne, nisi še tam, še malo te bomo premetavali”, mi šepetajo vetrovi morja in če že mora biti tako, sem se odločila, da jim grem prisluhnit, kam drugam kot na morje. Nikoli ne bom pozabila besed, sedaj bivšega partnerja, ki je, mimogrede, resnično čudovit oče in sem hvaležna, da sem to zgodbo življenja delila z njim, a najina svetova sta preveč različna, da bi jo skupaj tudi nadaljevala. “Življenje niso počitnice v Maroku,” mi je dejal, ko sem polna idej in navdušenja prišla iz barvitega  in dišečega afriškega sveta. Tisti trenutek sem se odločila, da so. In večen sanjač kot sem, verjamem, da bodo še naprej. Ne vem kdaj sem začela pisati novo zgodbo, morda pa jo ravno zdaj, ko se popolnoma svobodna podajam na pot v neznano, kjer bom izklopila telefon, spala nekje na plaži, kamor me bo odpeljala pot in zbudili galebi…o iskanju novega stanovanja in službe, ki to v bistvu sploh ni, pa bom razmišljala ko se vrnem. Morda pa kakšen odgovor pride že vmes.