Čudovito leto porodniškega dopusta je za mano, a ko se mami vrne v službo, se vse obrne na glavo. Uvajanje v vrtec, prenehanje dojenja, vrnitev v službo in usklajevanje dnevnega ritma, ki sedaj teče popolnoma drugače. Stvari se spremenijo in potrebno je kar nekaj časa, da se stanje umiri in se vsa družina navadi, da mami sedaj pač ni na razpolago 24 ur na dan.

Vsekakor obdobje, ki veliko zahteva od nas – čimveč časa si želimo aktivno preživeti z otrokom, biti uspešne v službi, imeti pospravljen dom, pri vsem tem pa si seveda želimo tudi čas zase in neskončno dolge pogovore s prijateljicami (ki naj prosim ne bodo na temo otrok). In v ta natrpan seznam želja je potrebno umestiti še partnerja in večere v dvoje, ki niso namenjeni razpravljanju o tem katera položnica je (ali ni) plačana, kdo bo šel jutri v trgovino, zakaj otrok danes v vrtcu ni imel copat, da pes že tri dni šepa ali še dolg seznam tem, ki so dnevno na meniju.

Če pomislimo, da ima dan le 24 ur, ugotovimo, da vse to žal ne gre. In potem se na dnevni bazi odločamo, čemu bomo dale prednost. In seveda prva izbira ne bo čisti dom, zadnja izbira pa bo seveda čas zase, kljub temu, da si to najbolj želimo. A večina jih to ne prizna, ker se za mamo to pač ne spodobi, saj mora v prvi vrsti skrbeti za otroke. Ampak kako naj skrbiš za druge, če najprej ne poskrbiš zase? Še v letalu ti stevardese ob vzletu lepo pokažejo, da v varnostnem primeru najprej nadeneš masko sebi in šele nato otroku.

Mama – čarobna beseda, ki ti razneži dušo in srce, ko jo prvič zaslišiš iz ust svojega malčka. A čez čas, ko se na novo stanje privadijo vsi, ta magičnost počasi izgine. Mami to, mami ono, mami kje je to, mami, poglej to….vse lepo in prav, dokler se ta mami ne razpase povsod. Kar se slej ko prej zgodi. Nenadoma te kar vsi kličejo mami. Soseda zjutraj kriči z vrta: “Danes si pa zgodna, mami.” Na obisk pride prijatelj: “Kako smo kaj danes, mami?” In ko te še doma pričaka mož z besedami “Mami, greva po otroke?” nenadoma ugotoviš, da si le še…mami.

Da se ne bomo narobe razumeli, ponosna sem na to in tega ne bi zamenjala za nič na svetu, a v življenju si želim še kaj več. Želim si biti spet ženska. Ženska, ki gre brez slabe vesti zvečer na kozarček vina s prijateljico in se pogovor zavleče v noč, ženska, ki preživi popoldan popolnoma sama na travniku s knjigo v roki in nenazadnje ženska, ki gre od doma sredi dneva v mali črni obleki in z rdečo šminko na ustih, pa ne zaradi tega, ker si želi koga zapeljati, ampak le zato, ker se pač tako počuti. In se uredi zase, za svojo dušo.

Ker lahko nedrčke za dojenje zamenjaš s čipkastim perilom in ti je popolnoma vseeno, če tega nihče ne vidi (tako ali tako je tvoje bujno dojiljsko oprsje čez noč izpuhtelo in se moraš soočiti s tem, kar je ostalo, razen če te mati narava ni bogato obdarila), ker ti ni potrebno skrbeti, če greš skozi vrata doma z bruhcem na rami, ker se podočnjaki končno začenjajo manjšati (recimo) in predvsem zato, da spet prebudiš žensko v sebi, ki je, roko na srce, zadnje mesece ali kar leta, prevzela drugo vlogo. Odvisno kako hitro se zaveš, da si pozabila nase.

Tako da, drage mame, brez slabe vesti spakirajte kovček in se vsake toliko časa odpravite nekam same ali s prijateljicami. In pri tem odklopite skrb za družino in službo, ter se posvetite sebi. V dnevu ali dveh se ne bo nič spremenilo, vsi bodo preživeli in se vas noro razveselili, ko se boste spočite in polne energije vrnile domov s širokim nasmehom na obrazu. Ker si to zaslužite. Ker to potrebujete. In ker je to dobro tudi za vaše otroke, da se bodo naučili, da je pomembno, da si vzamejo čas zase. Spočijte si glavo, prevetrite misli, predajte se glasbi, karkoli vam bo prineslo notranji mir. In sprejmite to, da če kakšen dan, dva, družine sploh ne pogrešate – nič hudega. Tudi oni se imajo najbrž prav fino brez vas. A tretji dan je že druga zgodba…

In prosim, ne kličite me več mami. Ta posebna beseda je rezervirana le za moje otroke.

8. junij, 2015