Prvakinja Drame SNG Ljubljana, pesnica, esejistka in dramatičarka, profesorica na AGRFT, ljubiteljica in mojstrica slovenske besede, od nedavnega pa tudi dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo.

Sijočih oči in toplega nasmeha nam Saša Pavček odpre vrata svoje garderobe v Drami, kjer se s prsti nežno sprehodi skozi barvita oblačila in za fotografiranje izbere markantno rdečo obleko. Odličen izbor močne, strastne ženske, ki pa v svoji globini skriva najobčutljivejši del človeške duše, takšen, ki bi ga človek najraje kar objel.

Kdaj se vzpostavi komunikacija med vami in publiko? Že takoj, ko stopite na oder, ali kasneje med predstavo?
Reciva v prispodobi. Predstavljajte si občutek, da stopite iz nekega hladnega hodnika v sončen dan ali pa je zunaj dež. To opazite, začutite takoj. Ampak vi vseeno greste po svoji poti naprej, opravljate svojo nalogo in živite svoje življenje. Publika vpliva name kot vreme. Včasih me prepiha, včasih pogreje, a ne glede na vse, si tega vpliva ne smeš dovoliti, saj je igralec tisti, ki vodi igro, ne publika. Se zgodi, da publika deluje hladno, ampak čutiš, da pozorno spremlja igro, le da je poglobljena v svoje življenjske zgodbe in hkrati premišljuje. Gledališka igra lahko sproži nenadejane asociacije, ki se dotikajo vsakega posameznika drugače, generalno pa mora v ljudeh odpirati nova obzorja. Čeprav se včasih zdi, da je publika toga in zaprta, se lahko veliko dogaja v njihovem notranjem svetu, zato je šele aplavz tisti, ki pokaže, ali jih je predstava prepričala ali ne. Kaj se intimno sproža v gledalcu, pa vedno ostane skrivnost.

Kaj menite, da lahko prej prevzame človeka, glasba ali beseda?
Glasba takoj sproži emocije, se dobesedno zlije v človeka, z besedami je težje. Da s sámo igro ali samó z glasom ujameš gledalca v atmosfero, še težje. Glasba ima to prednost, da te takoj začara in je zato kot izrazno sredstvo univerzalna, a jaz verjamem v izpovedno moč besede in človeškega glasu.

Več tukaj: Revija Stop, 3.11.2017

Foto: Miran Juršič