Miša in Ula. Znana televizijska obraza. Ena srčna dama, v pravem pomenu besede, druga drzna in energična. Tako podobni, a različni hkrati. Mama in hči, ki ne »šparata« besed. Njun smeh je nalezljiv, pozitivna energija pa se čuti, čeprav je med vami in njima televizijski zaslon.

Je mesec ko so na nas iz vseh koncev sipali srčke in ljubezenske izjave. Ne morem se izogniti vprašanju o večno opevani ljubezni. Statistike kažejo, da Slovenija postaja dežela samskih ljudi. Ali ljubezen izginja? Kako vidve gledata na to?

Miša: Mislim, da je to zgolj posledica tega, da končno prihaja čas, ko smo si nehali lastiti ljubezen. Kajti ljubezen je vesoljna. Tudi sama opažam, da je veliko samskih, drži, ne le starejših, tudi mlajših, a po drugi strani se ljubezen daje in dobiva vsepovsod, ne le samo skozi pričakovani kanal. Nanjo smo začeli gledati širše, jo kot tako tudi sprejemamo in je ne iščemo le v partnerjih. Seveda je še vedno precej takšnih, ki tega niso ozavestili in verjamejo, da jo lahko dobijo le preko partnerskega odnosa, kakršenkoli že je, saj podpiram tudi istospolna partnerstva, zame tu ni razlik, a ljubezen lahko prejmemo resnično povsod, če smo le odprti zanjo.

Ula: Opažam, da je v sodobnem svetu vedno več čvrstih individualcev, ker imamo toliko več možnosti in priložnosti sami zase, da se mi v prvi vrsti zdi najbolj pomembno, da smo iskreni do sebe. Kakšne so naše ambicije, kje bomo našli kanal, da bomo izživeli svoje talente in strasti. Odmikamo se od pričakovanega ritma življenja, ko si šel v šolo, dobil službo, našel partnerja, si ustvaril dom, družino in s tem vse odkljukal. Tudi velika prisotnost socialnih omrežij je zagotovo vplivala na to, da nam pozornost, ki jo dobimo z všečki, za trenutek zadosti morebitno čustveno praznino, a bistveno se mi zdi predvsem to, da tisti, ki so samski, niso nesrečni. Ja no, vsaj v moji družbi tega ne opažam. (Smeh.) Večina njih se bori z lastno samorealizacijo in samske prijateljice bolj moti družbeni pogled, da jih recimo ginekolog pozdravi z besedami: »Zdaj si pa že dvaintrideset, a bomo imeli kaj otrok?«

Več tukaj: Revija Stop, 2.3.2018.

Foto: Miran Juršič