Slovi po tem, da publiki s svojo igro pričara različna razpoloženja, v njej vzbuja takšna in drugačna čustvena stanja, jo pušča odprtih ust in misli, saj se ji vsakič razgali in ponudi na pladnju v celoti. Gledališče zanj niso le besede, so tudi gibi, dotiki, telo, ki ga brez sramu v celoti pokaže in uporabi kot izrazno sredstvo. Dobitnik številnih nagrad doma in v tujini je te dni na odru kot baron v veseloigri Ta veseli dan ali Matiček se ženi, v začetku maja pa se je vrnil z intimnim projektom Skupaj. V obeh predstavah se dotika večno aktualne teme – odnosov.

Revolucionarna komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Anton Tomaž Linhart se je moral dolgo otepati s cenzuro, preden je veseloigra leta 1848 prišla na oder. Če povlečemo smernice z današnjim časom, je tudi kaj spornega, kar diši po cenzuri?
Takrat je bilo z Linhartovega stališča zelo pogumno, da je vse postavil v slovenščino in da je verjel, da je slovenščina dovolj dober in močan jezik, da si zasluži biti govorjena na odru. Upam, da tega problema nimamo več. Linhart je tukajšnji jezik postavil ob bok drugim evropskim gledališkim jezikom. Prednost malih jezikov vidim v tem, da jih na nek način, ko moramo komunicirati z drugimi v tujih, njim bližjih jezikih, ohranjamo in s tem morda manj uničujemo, pa vendar prinašamo k sebi, v zakonitosti svojega jezika, nove in nove, drugod pobrane oblike. Kar pa se tiče smernic z vidika odnosov, pa opažam, da je žal še vedno tako, da se več stvari dovoli moškim kot ženskam. V tej veseloigri gre za bege, iskanja novih zvez, nezadovoljstva … Ti pojavi so aktualni še danes. Nezvest moški je v naši družbi bolj toleriran kot nezvesta ženska.

Torej bi lahko rekli, da imamo tudi v današnjem času Matičke in barone?
Absolutno so, seveda. Kljub temu da se spreminjamo in stremimo k temu, da bi bili naši odnosi boljši, da si želimo iti stopnjo naprej, višje, se mi zdi, da smo še vedno ujeti v določenih stereotipih. V razrednih, pozicijskih, ujeti v zabetonirana razmerja gospodarja in hlapca, kjer igra strah veliko prepreko kakorkolišnim spremembam za izstop iz primeža merjenja moči. In še vedno smo ujeti v stereotipih spola. Žensko, ki zapusti družino, bodo v družbi bolj obsojali, kot če to stori moški. To je dejstvo. Čeprav za tisti čas, morda presenetljivo, so v igri ženske v ospredju in vzamejo stvari v svoje roke, čuti se, da je Linhart na njihovi strani, kar se mi zdi odlično.

A igralci imate na odru moč, da te stereotipe razbijate. Vi to počnete v številnih svojih predstavah. Tarzan, predstava Skupaj s plesalko Lejo Jurišić, Zapiranje ljubezni s partnerko Pio … So odnosi večno aktualna tema?
So. Ker si moramo v njih vedno znova postavljati vprašanja. Zakaj? Biti skupaj ali pač ne? Vsak mora revolucijo najprej napraviti pri sebi. Se vprašati, kako bom jaz boljši in kaj bom naredil za ta odnos. Kako bom razumel to osebo, jo vsak dan pogledal takšno, kot je, brez nekih svojih predstav o njej, brez nalepk, ki si jih tako radi lepimo na čelo. V odnosu je treba vsak dan znova iskati svežino, sprejeti to, da je partner vsak dan drugačen, da smo mi drugačni in da nismo fiksirana bitja. To nam mora biti “rajc”, čar vsega. Gledati na isto osebo vsak dan drugače. Teater se mi zdi odličen prostor, ki lahko človeka spodbudi k razmišljanju, spraševanju. Poleg tega imamo igralci na odru možnost, da ljudem pokažemo, kako daleč v nekem odnosu lahko gremo, tudi do največjih skrajnosti. In morda s tem koga ohrabrimo, da pri sebi napravi spremembo. Ker tam se vse začne. Pri posamezniku.

Glede na povedano, spodbujate pare, da si predstave s tovrstno vsebino ogledajo skupaj?
Tudi. Tako kot spodbujam, da stvari počneta skupaj, spodbujam tudi to oziroma se mi zdi nujno potrebno, da smo v zvezi popolni individualisti. Ker šele potem je možna dvojina. Ko znamo biti sami s sabo in smo sami sebi dovolj. Takrat nismo odvisni drug od drugega, drugemu damo prostor. Ker to pomeni, da si ga dovolimo dati tudi sebi. Spojena, zlita dvojina je ednina, v partnerstvu pa gre vseeno za dve avtonomni osebi.

Celoten intervju si preberite tukaj.

Foto: SNG Drama, Peter Uhan