V koga se zaljubimo? Zakaj nas ta oseba privlači? Zakaj je včasih tako težko shajati s partnerjem? Tomislav Kuljiš, vodja IPD-centra za osebni razvoj (Intergal Personal Developement – Center & School) iz Zagreba, na svojih predavanjih in delavnicah poudarja, da v nas delujejo podzavestni programi, ki vodijo naše ljubezensko življenje.

Kateri del možganov je ta, ki ima pri tem glavno vlogo, kako prepoznati vzorce, po katerih delujemo, in kako jih spremeniti, da se bomo v sebi in posledično v partnerstvu počutili izpolnjene? Kuljiš vidi rešitev v zdravljenju našega tako imenovanega notranjega otroka.

Ljubezen in partnerski odnosi. Večno aktualna tema, področje, na katerem imamo ljudje ogromno težav in vprašanj. S ponavljanjem istih vzorcev se vrtimo na čustvenem vrtiljaku, s katerega kar ne znamo, ne zmoremo ali ne želimo izstopiti. Kako vi gledate na to?
Ta tematika je dosti bolj resna, kot je videti na prvi pogled. Veliko je raziskav, ki nam kažejo sliko, koliko ljudi se sooča s stresom, in eden od močnih vzrokov, ki nam povzročajo stres, so zagotovo medosebni odnosi, še posebno partnerski. Stres, kot vemo, vpliva na naše zdravje, na kvaliteto našega bivanja in s tem, gledano na dolgi rok, tudi dolžino. Ravno zaradi tega se mi zdi pomembno, da se o tem govori, piše in da ljudje resno pristopijo k reševanju težav, saj so nam pesniki, pisatelji in romantični filmi ustvarili veliko iluzijo o tem, kaj ljubezen sploh je, medtem ko je resnična slika povsem drugačna.

Kje se torej skriva izvor tovrstnih problemov?
V našem zgodnjem otroštvu. Ni presenetljivo, da Svetovna zdravstvena organizacija poudarja, da so prva tri leta življenja najpomembnejša, ker dejansko so. Svet, kot ga otrokovi možgani doživljajo takrat, je svet, ki zaznamuje človeka za vse življenje, saj se takrat oblikujejo njegova pričakovanja, odzivanje, delovanje … In če v tem obdobju niso bile izpolnjene otrokove potrebe, če je bilo obdobje problematično, naša podzavest to lepo pospravi, zelo globoko potlači, a še vedno je tam. In potlačena čustva se nam nato kažejo v obliki raznovrstnih težav, ki jih imamo v odrasli dobi. Preprosto rečeno – v partnerstvo prenesemo svoje zgodnje otroštvo.

Vi torej zagovarjate, da se rešitev težav v odrasli dobi skriva v zdravljenju našega notranjega otroka. Ampak ali ni to področje, nad katerim nimamo nadzora z razumom? Kako torej sploh pristopiti, kaj je prvi korak?
Prvi korak je točno to. Sprejeti dejstvo, da na to takrat nismo imeli vpliva in da se tega razumsko ne da rešiti. Moramo se poglobiti vase, v telo, se soočiti z najglobljimi čustvi, kot so krivda, jeza, strah, sram, in vse to nas malo straši, saj smo navajeni, da imamo vse pod nadzorom. A ko so v igri partnerski odnosi, vsa naša kontrola popusti. Ne moremo vplivati na to, v koga se bomo zaljubili, kako močno bomo ljubili, koliko časa bomo za nekom žalovali … Videti je, kot da naš razum v teh situacijah popolnoma odpove. In v resnici se zgodi točno to, saj te programe, če se preprosto izrazim, upravlja naša podzavest. V času zaljubljenosti je preprosto, ko ta začetni hormonski vrtinec popusti, pa se po navadi pojavijo komplikacije.

Lahko to podrobneje predstavite? Kakšni procesi se dogajajo v telesu?
Naš um ima v zgodnjem otroštvu en zelo pomemben cilj in to je spoznati, kakšen je svet ter ustvariti določene teorije v povezavi s tem. V to našo teorijo se vključi tudi ideja, slika o ljubezni, struktura osebe, ki nam predstavlja ljubezen, in v prvih letih to našo notranjo sliko ustvarijo naši starši (v prvem letu še posebno mama) oziroma osebe, ob katerih smo odraščali. A kar je pri tem ključnega pomena, je to, da si kot otrok naš sistem ne zapomni, katere primarne potrebe so bile zadovoljene, temveč katere niso bile. Kaj smo pogrešali, iskali, kaj smo si želeli, česa smo bili potrebni in ravno na te rane se v odrasli dobi, seveda podzavestno, fokusiramo.

In kako je to videti v praksi?
V praksi to pomeni, da ko pri nekom prepoznamo ta vzorec, nam dvigne energijo, vzbudi strast, libido … Ravno zaradi tega, ker so nam ti občutki domači, znani, povezujemo jih z ljubeznijo in seveda se na začetku ne zavedamo, da nam bo ta oseba v življenju povzročila tudi velike frustracije. Zakaj? Ker bomo v njej iskali, da zapolni primanjkljaj oziroma izpolni potrebo, za katero se sploh ne zavedamo, da jo imamo, in to v partnerskem odnosu ne bo delovalo, saj bomo ponovno, kot smo to storili podzavestno že v otroštvu, spet vklopili obrambne mehanizme.

Kaj pa bo delovalo?
To lahko opišem malo bolj na splošno, saj zadeve nikoli niso le črno-bele in je potreben tudi individualen pristop, a obstajajo različni tipi ljudi in njihovega obnašanja v partnerstvu, ki vplivajo na to, kaj bo v njihovem odnosu delovalo. Prvi je recimo odbijajoči tip. To je oseba, ki se o čustvih ne bo pogovarjala, blizu so ji površinski odnosi, v ljubezni se ne prepusti in s svojim partnerjem ohranja nekakšno razdaljo. Nasprotje tega je tip osebe z veliko potrebami, ki funkcionira popolnoma drugače, saj je stalno v iskanju zadovoljitve teh potreb, ki morajo priti od zunaj,  zato teži k temu, da je stalno v vezi. Od partnerja pričakuje, da veliko časa preživita skupaj, ji daje pozornost, da ji je vedno na voljo.

Zanimivo. Kakšne tipe še poznamo?
Tretji tip, ki je po mojem mnenju najkompleksnejši, je prestrašen tip. To je oseba, ki čuti veliko potreb, a jih ne izpolni, niti si jih ne upa izraziti, saj je v njej ogromen strah. Pred stiki, odnosi, pred tem, da bi bila ponovno prizadeta, kot je bila v otroštvu. Takšna oseba si zelo želi vezo, a si nikakor ne upa stopiti v njo in potrebuje veliko časa, da se čustveno odpre oziroma ostaja na »varni« razdalji. Potem pa imamo še četrti tip osebe in to je siguren tip. Ta v vezi relativno dobro funkcionira, o sebi ima pozitivno podobo in tendence iz otroštva prihajajo manj do izraza, kar pa seveda ne pomeni, da jih ni. Šele ko se zavemo, da smo na nek način »žrtve« mehanizmov, ki smo jih v zgodnjem otroštvu razvili kot samozaščito in smo pripravljeni globoko pogledati vase, lahko začnemo spreminjati vzorce in s tem posledično tudi naše partnerstvo.

Moramo se poglobiti vase, v telo, se soočiti z najglobljimi čustvi kot so krivda, jeza, strah, sram in vse to nas malo straši, saj smo navajeni, da imamo vse pod kontrolo.

In ravno to počnete na vaših telesno orientiranih delavnicah s terapevtskimi pristopi,ki temeljijo na klinični in razvojni psihologiji ter nevroznanosti. Odpirate pot k spremembi.
Lahko bi rekli tako, da. Seveda to ni edina pot, je pa intenzivna in učinkovita. Na naših individualnih terapijah, predavanjih in izkustvenih delavnicah, ki jih z letošnjo jesenjo prinašamo tudi v Ljubljano, udeleženci počasi, plast za plastjo odkrivajo sebe, spoznajo pomembnost izkušenj v zgodnjem otroštvu, ki so nas oblikovale, da smo sedaj takšni kakršni pač smo, potem pa s konkretnimi vajami v skupini menjamo tiste vidike svojega funkcioniranja in občutenja, s katerim smo nezadovoljni. Program je namenjen vsem, ki si želijo pristnejšega stika s samim sabo, s svojimi čustvi, se osvoboditi strahov, napetosti , iščejo svoj notranji mir in bi radi prekinili stare vzorce obnašanja ter zaživeli bolj polno.

Drugi del, kateremu se tudi aktivno posvečate pa je Center za naravno starševstvo, kjer udeleženci preko razumevanja razvojnih procesov otrok spoznajo, zakaj so prva tri leta otroštva tako pomembna in kakšno vlogo imajo pri tem starši. Je to namenjeno bolj bodočim staršem?
Tako bodočim, kot tudi tistim, ki že imajo otroke, ne glede na to, katere starosti so, saj ni nikoli prepozno za izboljšanje odnosov in razumevanje otrokovih potreb. Včasih želimo rešiti stare rane , ko je otrok že odrasel, pa ne znamo kako in lahko najdemo rešitev z vpogledom v njegovo otroštvo in našim odnosom do njega. Sicer program zajema razvoj otroka od 0-6 let in je namenjen predvsem temu, da se starši z otrokom bolj povežejo, prepoznajo njegove potrebe in z razumevanjem le teh doprinesejo k zdravemu in srečnemu otroštvu, posledično pa tudi k stabilnemu in zrelemu odraslemu. Največje darilo, ki ga lahko damo starši otroku, je srečno otroštvo. A za to, moramo biti tudi sami v stiku s sabo, stabilni in pomirjeni s svojim notranjim otrokom.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi, oktobra 2018.