Oktobrski večer, 22.00. Studio oddaje Izštekani na Valu 202, ki letos praznuje četrt stoletja, z njenim prepoznavnim obrazom, Juretom Longyko, in celjsko skupino Nude. Vse je pripravljeno za vklop. Gostje so na svojih mestih, mikrofoni preverjeni, časovna premica določena…ozračje je sproščeno, a budno in natančno oko voditelja in avtorja Izštekanih je pozorno na vsak detajl. Ničesar ne prepusti naključju, vse je pod nadzorom. Kakšen pa je Jure Longyka, ko se izklopijo mikrofoni, ko njegov glas utihne in se znajde sam v svoji tišini? Mi bo pokazal svoj pravi obraz? Pogovor z njim mi je predstavljal kar izziv, saj svoje zasebno življenje precej skriva pred očmi javnosti, a glede na to, da se tokrat nisva pogovarjala le o poslu ali glasbi, moram priznati, da me je pošteno presenetil.

Jure, ko vas takole opazujem med delom, opažam, da ste človek, ki ima rad vse pod nadzorom, ki ne dovoli, da bi šlo karkoli malo po svoje…je to stvar vašega značaja ali je koncept oddaje takšen, da si tega ne smete privoščiti?
To je stvar mojega značaja, definitivno. Sem pedanten, človek detajlov in »kontrol frik«. Izštekaniso zame neke vrste terapija. Pri pripravah lahko to udejanjam in sem zelo natančen, vse skušam predvideti, se pa ves čas zavedam negotovosti, saj oddaja poteka v živo , karkoli gre lahko narobe in pripravljeni moramo biti improvizirati. Tako lovim ravnovesje med perfekcionizmom in zavedanjem o tem, da so v življenju stvari nepredvidljive, da se vse spreminja, da danes si, jutri pa te morda ne bo več. Ne glede na to, da Izštekani v času priprave izgledajo blazno resni, mislim, da gostom vseeno pustimo dihati in da je ekipa pripravljena kadarkoli spremeniti načrt, če je to potrebno. Šele ko obvladaš svoj posel in si dobro pripravljen, lahko suvereno improviziraš, sicer je to le blef.

Vas je zadnja leta pri Izštekanih kaj pošteno spravilo iz tira?
Ne. Dlje ko delamo, bolj smo utečeni. Zadnja leta se imamo res super, ekipa je zavzeta, predvsem tehniki so krasni, presegajo sami sebe. Tudi celotna ekipa Vala 202 s srcem podpira Izštekane, vsi smo ponosni na izjemne trenutke in dobro glasbo, ki se v njih rojeva. Pred desetimi, petnajstimi leti sem bil včasih zamorjen, zdelo se mi je, da vsakič znova premagujemo enake težave, kot da nikakor ni hotelo iti na bolje. Tega občutka že dolgo ni več. Gotovo sem se spremenil tudi sam, lažje sprejemam negotovost kot nekaj običajnega.

Koliko te kontrole pa iz posla prenašate v zasebno življenje?
O tem bi bilo najbrž bolje povprašati druge. Pogosto imamo o sebi boljše mnenje, kot je realno. Lahko govoričim, kako se zavedam, da sem »kontrol frik« in skušam to ublažiti, vprašanje pa je, koliko mi to v resnici uspeva. Imam visoke standarde za higieno in red, a jih skušam obdržati zase in jih ne vsiljevati drugim. Pri sobivanju je to nujno. Drugega moraš sprejeti, in to zares. Ponotranjiti, da si ti pač tak, kakršen si, oseba ob tebi pa drugačna. Morda kdo, ki mu red in čistoča ne pomenita veliko, njuno vzdrževanje pa velik napor, misli, da sem zategel in nesproščen. A pospravljenost in čistoča sta zame naravno, sproščeno stanje, ne bi se dobro znašel v neredu in kaosu.

Ko ste ravno omenili sobivanje. Od razpada vaše dolgoletne veze, kar 26-letne, če spletni brskalnik ne laže, je minilo šest let. Je že čas, da nam zaupate kaj tudi o tem?
Ni bilo lahko in tudi lepo ne. Verjetno nobena ločitev ni. Več let je trajalo, da so se najbolj burna čustva polegla. Pobudnik za razhod sem bil jaz in s tem sem samodejno obveljal za krivca za vse bolečine. Toda v odnosu sta vedno dva in oba sta odgovorna zanj. Za to, kakšen je bil, ko je trajal, in za to, kako se konča.Ter za to, kako razhod vpliva na vse ostale bližnje. Tudi meni je razpadla družina in nisem ponosen na to. A življenje sem hotel nadaljevati drugače. Mislim, da ima vsak človek to pravico in ga zaradi tega ne bi smeli obsojati. Sam sem zaradi obsojanja in nesprejemanja to svojo odločitev drago plačal. Očitek, ki je bil najbolj pri roki, je, da sem bil sebičen, da tega ne bi bil smel storiti. Ampak veste, živeti svoje življenje tako, kot misliš, da je prav, ni sebično. Od drugega zahtevati, da živi življenje tako, kot ti misliš, da je prav – to je sebično.

Pa zdaj? Kako se soočate s partnerskimi odnosi?
Ni se mi se še uspelo ustaliti. Življenje je v srčnih zadevah včasih precej dramatično. Po ločitvi sem bil nekaj let v globoki, burni zvezi, ki se žal ni srečno končala. Ljubila sva se neskončno, a se bila obenem sposobna v vsakem trenutku zgristi do krvi. Ni šlo. Potem sem bil v krajši, zelo lepi zvezi, pa se je žal tudi ta končala. Zdaj sem sam. In upam, da bom lahko še kdaj ljubil tako, kot sem. Na koncu velja le: pomembno je, da sem ljubil, četudi izgubil.

Se je kdaj katero dekle »nalepilo« na vas zaradi vaše medijske prepoznavnosti?
V družabnem življenju seveda čutiš, da te ljudje prepoznavajo in nate gledajo s slabo prikritim občudovanjem, da jim godi, če so v tvoji družbi. Včasih mi je bilo zaradi tega rahlo nelagodno, a sem se navadil živeti s tem. Čim komunikacija bolje steče, se to hitro razblini, ljudje ugotovijo, da sem povsem normalen. Da bi se name lepila dekleta, ker sem znan? Za ta, s katerimi sem bil, lahko rečem kvečjemu nasprotno, relativno malo so vedele o meni. To, da sem javna oseba s kančkom medijske slave, ne vpliva na moje intimne odnose.

»Pomembno je, da sem ljubil, četudi izgubil«

Kakšna ženska pa pritegne vašo pozornost? Za katero se bo obrnil vaš pogled?
Upam, da ne bo zvenelo preveč klišejsko, če rečem, da me pritegne energija. Nekaj, česar ne znam opisati, a me vleče v njeno bližino. Oči. Oči so res ogledalo duše. In nasmeh! To je daleč najlepše na ženskem obrazu. Blazno seksi je tudi smisel za humor. Tak pronicljiv, inteligenten in nevsiljiv. Na to padam. (smeh)

Vaša zunanja javna podoba je precej stroga, resna. Zadržan, skrivnosten  samotar, ki v svoji lastni družbi obiskuje koncerte. Pravim, kar slišim.
Ja, seveda. Imate prav. Ljudje ugibajo. Je morda gej? Tudi to sem že slišal. (smeh)

Morda zaradi tega, ker vas redko vidimo nasmejanega?
Res? Kaj pa vem. V resnici se skušam čimvečkrat smejati na glas. Nimam se za zoprnega, zateženega, preveč resnobnega in dolgočasnega modela, kljub temu, da me morda nekateri vidijo tako. Hecno je, kaj vse projecirajo name. Pravijo, da ves čas govorim knjižno, kar sploh ni res. Če se izražam bogato, to ne pomeni, da sem poštirkan. Včasih je kdo šokiran, ko zakolnem. Ampak to počnem ves čas, pa tega sploh ne opazijo. Ne vem, zakaj, verjetno me imajo lepo spakiranega v klišejski škatlici kot človeka, ki tudi v vsakdanjem življenju lepo govori, potem jih pa preseneti, ko včasih iz nje pokuka kaj drugega. V splošnem se mi zdi, da se ljudje dobro počutijo v moji družbi. Resda nisem zabavljač, ki bi vse spravljal v krohot, a imam občutek, da me imajo radi in da sem sprejet.

25 let ste že v odnosu z Izštekanimi. Konkreten partnerski zalogaj. Ste se kdaj skregali z njimi, razmišljali, da bi jih zapustili?
Precej konfliktov je bilo, a že davno smo jih rešili. Že dolgo imamo stabilen, lep odnos. Izštekani in jaz smo zrelo, zvesto in zavestno partnerstvo. In ne, ne bi jih zapustil.

“Nimam se za zoprnega, zateženega, preveč resnobnega in dolgočasnega modela, kljub temu, da me morda nekateri vidijo tako.”

Wikipedia mi je zaupala, da štejete 49 pomladi. Iskreno rečeno, ne bi vam jih pripisala toliko. Dobro skrivate.
No, če me vprašajo, svojih let ne skrivam (smeh). Nedavno sem poslušal prispevek o povsem resni raziskavi, ki je poudarjala pomembnost subjektivnega dojemanja starosti. Tako kot tista pregovorna, star si toliko, kolikor se počutiš. Če pomislim, bi rekel 35, tako se počutim. Ko pogledam dejansko številko, mi je pa popolnoma abstraktna (smeh). Morda zato, ker skušam bolj kot prej skrbeti za telo, za njegovo zdravje in kondicijo. Dolgo temu nisem namenjal nobene pozornosti, zanašujoč se na to, da sem vitek, da se solidno prehranjujem, da se po mestu vozim s kolesom in da je to dovolj. Pa ni. Če po štiridesetem ne narediš nič, greš rapidno navzdol. Na to so me najprej opozorile bolečine v križu. Bolj kot kdajkoli se zavedam tudi, kako je telo pomembno pri mojem delu. Če stojim na odru, je tam tudi moj stas, ne le glas. Po odru se je treba znati gibati in se zavedati vse neverbalne komunikacije. Predvsem pa glas prihaja iz telesa. Je kot odtis njegovega stanja.

In za konec ne morem mimo vprašanja, kako se Izšteka Jure Longyka? Šalim se. To vam novinarji zastavijo malodane v vsakem intervjuju, zato vem, da se najraje izštekate v hribih, savni, da uživate v teku, plavanju, branju, pa tudi z brkljanjem doma, kjer ste zelo radi. Drži?
Drži (nasmeh).

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi, november 2018.

Foto: Miran Juršič