Ko po prazni vijugasti cesti med vinogradi prispem v kraško vasico Kopriva, me objame vonj po dimu, a tistem prijetnem po drvih, ki naznani, da so ljudje začeli kuriti. Da je res tako, se prepričam ob vstopu v staro kamnito hišo, kjer v kotu sobe prasketa kamin, topel sprejem režiserja in scenarista Jana Cvitkoviča pa mi že pri vratih da občutek domačnosti, ki napoveduje sproščen pogovor.

Čeprav se je pravkar vrnil s filmskega festivala v Zagrebu kot nagrajenec, da je njegov aktualni celovečerec Družinica na 20. Festivalu slovenskega filma dobitnik štirih vesen, glavna igralka filma, njegova partnerica Irena Kovačevič, pa prejemnica nagrade za najboljšo žensko vlogo na 41. mednarodnem filmskem festivalu v Montrealu, Cvitkovič ne leta visoko.

Kako pri vas poteka ustvarjalni proces? Se držite ideje od začetka do konca ali si dovolite, da vas vmes odpelje še kam drugam?

Prva ideja mora biti tako močna, da te popolnoma navduši, potem pa se med procesom zgodijo razne stvari. Na vajah, na snemanju, že vmes, ko pišeš scenarij, se porodijo nove ideje, zgradijo se novi odnosi. Se zgodi, da od ideje do realizacije minejo leta, zadnji film je recimo nastajal štiri leta. Lahko rečem, da ustvarjanje pri meni ne poteka čisto klasično, v določenem zaporedju. Film se najprej odvrti v moji glavi in po tem ga zapišem, medtem pa se ponovno odprejo novi svetovi, kamor bi še pogledal. A vseeno moraš ohraniti misel, da delaš film, ki je časovno omejen. To rad primerjam z drevesom. Imeti moraš svoje jedro, močno steblo, ki se sicer lahko v krošnji zelo razraste, a je pri tem vseeno treba paziti, da ne zaideš preveč v divjino. Montaža je nato tista, pri kateri obrežeš vse odvečno, kar se je nabralo, in dobro je, če tega že v osnovi ni bistveno preveč.

Več tukaj: Revija Obrazi, 3.1.2018.

Foto: Miran Juršič