Hladen jesenski deževen dan, po celem dnevu obveznosti sem utrujena in postelja me mamljivo vabi. Zvečer odpira fotografsko razstavo moj bivši sodelavec, fotograf, na katerega sem res ponosna, a meni se ne ljubi premakniti nikamor. In naenkrat se mi v glavo prikrade misel: “Ti si ena navadna mona (po primorsko, ker se lepše sliši kot če rečem pičkica, a pomen je enak) !”

Dejan Mijović, fotograf, ki razstavlja v Cankarjevem domu, je pred sedmimi leti srhljivo padel na morski klančini in pri takrat svojih 34-tih letih postal hrom. S poškodovano vratno hrbtenico med tretjim in četrtim vretencem so mu takoj odpovedale vse motorične funkcije od vratu navzdol in zdravniki so mu napovedali črno prihodnost.  Bali so se, da niti dihati ne bo zmorel sam. A Dejan se je odločil drugače. Tri mesece po nesreči je premaknil prst na nogi, mesec zatem prst na roki in tako so se male zmage nadaljevale, vse do trenutka, ko se je po dobrega pol leta z berglami postavil na noge in shodil! Zdravniki so ga razglasili za čudež. In tudi je.  Ujet v krče mišic, odvisen od drugih pri vseh opravilih,  z bitkami v glavi, o delu, fotografiranju, ki ga je opravljal z veliko strastjo, ni upal niti razmišljati.

A danes ponosno stoji pred nami, sam, brez opore, s sijočim žarom v očeh. Hodi, fotografira, razstavlja, živi, ljubi. In jaz mona, bi zaradi svoje lenobe zamudila ta dragoceni trenutek. Ker se mi pač malo ne da. A se ti zajebavaš? Premalokrat se zavedamo, kako nam v življenju pravzaprav nič ne manjka, pa se vseeno še vedno non stop pritožujemo. Ker smo mone. Ja, tudi ti si. Ti, ki mi ne upaš pogledati v oči, ker se tam skriva resnica. Ti, ki si ne upaš pogledati niti v ogledalo, ker lahko poči maska, ki jo nosiš. Ti, ki ne upaš odpreti vrat, ker se tam skriva svet. Ti, ki se bojiš lastnih senc, ker ne veš, da senca ne more obstajati brez svetlobe. Ti, ki si nehal verjeti v sanje. Kdo si, ko nihče ne gleda?

Dejan, rečem ti lahko le hvala. Da nisi mona. Da sebi, svetu in nam vsak dan znova dokazuješ, kakšno ceno ima življenje. Da je vsak trenutek lahko nov začetek. Da preteklost ni pomembna. Da smo lahko hvaležni za vsak dih, korak, ki ga naredimo, a nam je sam po sebi umeven. Tebi ni. Kakor praviš, Vse jesen dobi, a dajmo do takrat uživati v poletju. Ti si moj heroj, bravo!

Foto: Dejan Mijović