Igralski »latinski ljubimec« bujnih temnih skodranih las in gostih obrvi. Pablo Picasso. Širokopleči majhni španski umetnik z okroglo plešasto glavo z nekaj srebrnimi lasmi, predirljivih oči in razmrščenih, komaj vidnih obrvi. Zveni podobno? Niti ne, a po petih urah na stolu za ličenje se je 57-letni Banderas vsak dan spremenil v slovitega 91-letnika in z videzom šokiral oboževalce. Vse za potrebe snemanja druge sezone antološke serije Genij.

Antonio Banderas who plays “Pablo Picasso” attends National Geographic’s European premiere screening of “Genius: Picasso” on Thursday, March 22, 2018 in M‡laga, Spain.Ê
(Photo by Alvaro Cabrera/ Getty images for National Geographic)

S tem videzom ste skoraj neprepoznavni, res presunljiva preobrazba. Če ne bi imeli teh Desperadovih oči … Koliko Picassa je še ostalo v vas – ali ste se od vloge že popolnoma poslovili?

Da sem postal Picasso, je moral moj obraz postati prazno platno. Moja drža in hoja sta se spremenili. Moj pogled, osvojiti sem moral njegov značilni gib z obrvmi … Petmesečno snemanje smo v celoti zaključili šele pred tednom in ravno danes sem se zalotil, da še vedno hodim po Picassovo. Izpod tuša sem šel kot starec. (Smeh.) Ne morem se primerjati z najpomembnejšim umetnikom 20. stoletja, to bi bilo neumno in smešno, a zagotovo bo trajalo še nekaj časa, da se bom popolnoma vrnil v svojo kožo, saj je bilo snemanje serije precej intenzivno in vloga me je prevzela. Ne le intelektualno, tudi fizično. A to vam povem – ni mi bil toliko pomemben videz, saj z vlogo nisem želel doseči videza voščene lutke za v muzej, temveč skušal povedati zgodbo umetnika, ki me je navduševal že kot otroka.

Kako je potekala preobrazba?

Kakor ste ugotovili, vizualno si s Pablom nisva niti slučajno podobna. Jaz sem višji, kar smo reševali tako, da smo popravili vse originalne obleke. Suknjiče smo naredili malo daljše, hlače nekoliko širše, zato sem videti manjši. Očesni trik. Vrečaste hlače so mi pomagale pri prilagajanju drže in hoje. Obraz pa smo starali postopoma, saj igram Picassa v obdobju od 1926/1927 do njegove smrti, torej od njegovih štiridesetih let do 91. leta, ko je preminil. V celoti je maska protetična šele v njegovih sedemdesetih, ko dobim tudi plešo. (Smeh.)

Pa sicer, ste se dobro počutili v Picassovih čevljih?

Najbrž ni enostavno igrati genija. V tej vlogi sem našel ogromno osvoboditev. Predvsem od »nalepk«, ki ti jih dajo ljudje. Poglejte, star sem 57 let. To, da te imajo za seksi igralca, je nekaj časa morda zabavno, a da bi si takšen status želel celo življenje, je patetično. Igrati genija res ni enostavno, saj gre za popolnoma drugo vrsto igre, kot če igraš neko neznano vlogo, v katero lahko daš kanček sebe. Tu pa je vse določeno. Kako se giba, kako govori, kakšno mimiko obraza ima – in ti se skušaš temu čimbolj približati ter še vedno dopustiti prostor, saj je navsezadnje tudi on samo človek.

Več tukaj: Revija STOP, april 2018